HARFA
Harfa je glasbilo, ki ga uvrščamo med brenkala in je del družine kordofonov (grško: hordé, struna). Za harfo je značilno, da tvorimo zvok s trzanjem strun. Danes igramo na dvojno pedalno harfo, ki ima v višino postavljen resonančni trup, valovit vrat in umetelno izoblikovan steber, na vznožju katerega je podstavek s pedali. Visoka je okrog 180 cm.
Harfa obsega 6 oktav in pol, to je 47 strun. Višino tonov lahko spreminjamo s 7 pedali, ki omogočajo igranje vseh tonov. Zaradi boljše preglednosti so nekatere strune obarvane modro, druge pa rdeče.
Harfo igramo sede. Postavimo jo med nogi in jo prislonimo na zgornji del trupa, na ramo. Na ta način lahko na strune svobodno trzamo z obema rokama, z nogama pa pritiskamo na pedale.
Harfa izpopolni zvok in jo nemalokrat srečamo v simfoničnih orkestrih. Kot solistično glasbilo pa jo radi primerjamo z božanskim, saj ima zapeljiv in čaroben zvok. Njeni začetki naj bi segali daleč v pradavnino, v čas Sumercev, nekje 3500 pr. n. št.
V glasbenih šolah učenci najprej igrajo na keltsko harfo, ki je nekoliko manjša, in potem preidejo na dvojno pedalno harfo.
KITARA
Kitara je brenkalo, ki sodi v skupino kordofonih glasbil (grško: hordé, struna). Za kitaro je značilno, da njen zvok tvorimo z brenkanjem ali s trzanjem strun.
Kitara je narejena iz lesa. Telo po obliki spominja na hruško. Dno ima ravno, zvočnico – odprtino na sredini pa okroglo. Na telo je nameščen vrat oziroma ubiralka s prečkami. Ko kitarist s prstom pritisne na struno v polju med prečkama, se struna nasloni na prečko, ki določa višino tona. Na koncu vratu je vijačnica z vijaki, na katere so pripete strune.
Kitara ima šest strun iz najlona, ki je lahko tudi ovit z žico. Kitarist igra na strune s štirimi prsti. S prsti (nohti ali trzalico) ene roke brenkamo oziroma trzamo po strunah nad zvočnico, druga roka je položena na vrat in pritiska na strune.
Ko kitaro igramo sede, jo imamo naslonjeno na nogo, ki je na posebni pručki. Ta nam omogoča primerno višino kitare. Kitaro lahko igramo tudi stoje.
Kitara ima zelo nežen zvok in v solistični vlogi je njen zven očarljiv in pomirjujoč. Učenci se na glasbeni šoli učijo igrati klasično kitaro.
Kitara je k nam prišla iz Španije. Njena predhodnica je lutnja, brenkalo iz 16. stoletja. Po svetu obstaja veliko različic kitare, med njimi so danes popularne ukulele. Iz družine lutenj so še teorba, mandolina, balalajka in veliko drugih. Kitara je tudi zvesta spremljevalka kantavtorjev.
