KLAVIR
Klavir je glasbilo, ki ga uvrščamo med instrumente s tipkami. Spada med kordofone (grško: hordé, struna). Za klavirje je značilno, da tvorijo ton z nihanjem strun. Na klavir igramo tako, da s prsti obeh rok pritiskamo na tipke. Te sprožijo mehaniko s kladivci, ki krepko udarijo na struno in tako nastane zvok.
Klaviaturo sestavlja 88 črno-belih tipk, ki so razdeljene na 7 oktav in še nekaj dodatnih tonov. Vsako oktavo sestavlja 12 poltonov, od tega je 7 belih in 5 črnih tipk. Današnji klavir ima strune narejene iz kovinskih žic. Običajno ima dva pedala, lahko tudi tri: en omogoči tišjo igro, drugi pa daljši odmev.
Učenci v glasbeni šoli igrajo na klavir mezza-coda, to je krajša različica večjega klavirja, ki ga običajno srečamo v koncertni dvorani. Doma pa imamo pogosto pianino, ki ima navpično postavljen sistem strun in je primeren za manjše prostore.
Klavir je zaradi svojih zvočnih zmožnosti velikokrat v vlogi solističnega glasbila, saj lahko z njim proizvedemo zvok, ki pokriva mnoge aspekte orkestra. Za klavir oziroma instrumente s tipkami so pisali skorajda vsi skladatelji v vseh obdobjih od začetka obstoja teh glasbil. Obstajajo številni koncerti za klavir in orkester. Klavir običajno spremlja godala, pihala in trobila, pevce in zbore. Prisoten pa je tudi v različnih komornih zasedbah.
V družino instrumentov s tipkami prištevamo še starejše brate in sestre, kot so čembalo, klavikord, virginal, spinet. Nekoč sta bila v modi tudi piramidasti in žirafasti klavir.
HARMONIKA
Harmonika je glasbilo, ki ga uvrščamo med instrumente s tipkami, sodi pa med aerofona glasbila in je iz tega vidika sorodna orglam. Na harmoniki je, tako kot na drugih glasbilih iz skupine instrumentov s tipkami, mogoče izvajati različne zvrsti glasbe.
Razlikujemo klavirsko, kromatično in diatonično harmoniko.
Za harmonike je značilen naguban meh, ki ga raztezamo in stiskamo in tako dovajamo zrak do nihajočih jezičkov. Medtem ko raztezamo meh, s prsti obeh rok pritiskamo na igralne tipke ali gumbe, ki so z mehanizmom zvezani z zvočili.
Harmonika je razmeroma mlado glasbilo. Razširila se je po vsem svetu, in to zelo hitro zlasti na področju ljudske glasbe, kjer je lahko nadomestila cel sestav glasbenikov.
Svoje mesto pa je harmonika dobila tudi na področju resne – klasične ter jazzovske glasbe. Postaja vedno bolj razširjena na koncertnih odrih po vsem svetu. Sodobni skladatelji ji posvečajo zahtevne in atraktivne skladbe, ki izkoriščajo vse zvočne zmožnosti tega glasbila. Skladatelji in harmonikarji prirejajo za harmoniko skladbe od obdobja baroka naprej, kar naredi repertoar harmonike širok.
Harmonikam sorodna glasbila so še ustna harmonika, melodika in bandoneon.
ORGLE
Orgle imenujemo tudi kraljica glasbil, saj lahko številna druga glasbila: kljunasto flavto, prečno flavto, pozavno, tubo, klarinet, oboo, violončelo, kontrabas, … Čemur pri orglah rečemo registri. Orgle so aerofono glasbilo (grško: are, zrak), uvrščamo pa jih med glasbila s tipkami.
Prve orgle so postavili v stari Grčiji in so delovale s pomočjo vode (hidraulos), uporabljali so jih na gladiatorskih igrah v starem Rimu, svoj razcvet pa so doživele v obdobju baroka, ko je napredovanje tehnike omogočilo vedno večja glasbila.
Posebnost orgel je v tem, da imamo tudi za noge posebno klaviaturo, na katero igramo najnižje tone. Kljub temu, da so manuali (klaviature za roke) za pol krajši, orgle s pomočjo različnih registrov lahko igrajo najvišje in najnižje tone v razponu od 8 Hz do 17000 Hz, kar je enako celotnemu razponu človeškega slušnega obsega. Ton nastane v piščalih, ki jih je v manjših orglah nekaj sto, v velikih pa lahko tudi do 20 tisoč, dolge so od 1 cm pa vse do 20 m.
Zaradi velikega števila piščali, so se razvili različni načini delovanja – sprožanja zraka v piščalih, ki se jim reče traktura: mehanska (tipka neposredno odpira z mehansko povezavo), pneumatska (s pritiskom tipke se sproži zračni pritisk v vodu, ki pelje do odpiranja piščali), električna (tipka zaključi električni tok ki sproži odprtje piščali).
Na naši šoli imamo prave orgle z desetimi registri, dvema manualoma in mehansko trakturo, ki orglavcu omogoča najbolj avtentičen občutek pri igranju. Imajo približno 800 piščali in so zasnovane v baročnem slogu.
Orgle so solistično glasbilo, imenitno pa lahko spremljajo solistično petje, najrazličnejše zbore, številna druga solistična glasbila, komorne sestave in orkestre. To jim omogoča možnost izbire najrazličnejših registrov, s katerimi lahko igramo v vsej paleti dinamičnih nians, od najtišjega do najglasnejšega.
Značilen iskriv orgelski zvok ustvarimo z alikvotnimi registri, ki nam ob pritisku na eno samo tipko zaigrajo istočasno tisti ton in številne njegove intervale (kvinto, oktavo, lahko tudi terco). Ko pritisno na več tipk hkrati dosežemo celo paleto tonov in njegovih intervalov, kar se odraža kot posebno svetel in briljanten zvok.
Posebnost orgel je tudi v tem, da lahko ustvarimo poljubno dolg ton, saj le-ta zveni, dokler pritiskamo na tipko; ni nam potrebno zajeti sape, za kar skrbi meh v orglah, tega pa v dandanašnjih orglah polni zračna turbina. Pred nastopom elektrike in zračnih turbin, so meh polnili pogosto prav otroci s porivanjem ročaja ali obračanjem pogonskega kolesa.
Naši učenci vadijo po domačih cerkvah ali v šoli, saj prave orgle težko umestimo v hiše in stanovanja. Res pa je, da dandanes obstajajo elektronske orgle, ki vedno bolje posnemajo pravi orgelski zvok. V glasbeni šoli je za vpis v program orgle treba imeti predznanje 4 razredov klavirja.
